Kadar je nestrpnost v napadu, je obramba na preizkušnji

Vzgoja otrok in mladih športnikov je kompleksen proces, ki ne temelji zgolj na usvajanju gibalnih spretnosti in tehničnih veščin posameznega športa, ampak vključuje tudi širok spekter družbenih vrednot, ki jih je potrebno vadečim skozi življenje privzgojiti, saj se z njimi niso rodili. Šport je lahko pri tem delu v prednosti pred družino in šolo. Športno igrišče namreč združi toliko raznolikosti, da je krasen praktični primer vsem deležnikom, kaj je prav in družbeno sprejemljivo oziroma česa se ne sme početi. Šport je torej učitelj življenjsko pomembnih vrednot. 

Eni od teh sta tudi strpnost oziroma nestrpnost. Slednja je v današnjem času v družbi precej močnejša, saj se v duhu obsežnih svetovnih migracij ter negotovosti epidemije koronavirusa bohoti na pogorišču strahu, jeze, neznanja in nerazumevanja. V športnem žargonu bi lahko rekli, da je nestrpnost na igrišču ves čas silovito v napadu, strpnost pa še komaj zmore junake za čvrsto obrambo. Nestrpnost napada z nespoštovanjem prepričanj in praks drugih ljudi. Ima več obrazov; kaže se kot rasizem, antisemitizem, verski fanatizem, homofobija, diskriminacija in še kaj. Pomembno pa je vedeti, da se ljudje s to nič kaj lepo vrednoto ne rodimo, ampak jo skozi življenje z različnimi vzorci in zgledi pridobimo. To pa je odlična novica, saj pomeni, da jo lahko s pravilnim pristopom tudi omilimo, odpravimo oziroma s časom celo izkoreninimo.

Z nestrpnostjo se srečujemo vsak dan tudi v našem lokalnem okolju, ki je specifično v slovenskem prostoru, saj gospodarstvo v Šaleški dolini že desetletja sloni na delovni sili priseljencev iz držav bivše Jugoslavije. V zadnjem času je trend priseljevanja predvsem iz Kosova; močnejši kot je tok, večja postaja pri domačinih nestrpnost v poskusih zaščititi svoj jezik, svojo kulturo, svoje imetje, svojo zgodovinsko bit. V strahu pred drugačnostjo razumevanje medkulturnega sobivanja ne temelji na tem, da se lahko iz tega vsi več naučimo in vsi rastemo, pridobimo, ampak na tem, da nekaj imamo, da je naše in nam bo vzeto. Kako pravilno preslikati nastalo situacijo v glave otrok, da jo bodo razumeli in bodo strpni, pa je velik izziv tudi za vse učitelje, naše vaditelje in na splošno trenerje v športu.

V naši rokometni šoli se trudimo vzgajati otroke v ekipnem duhu in duhu enakosti, zato delujemo pod sloganoma »vsi za enega, eden za vse« ter »kjer je volja, tam je pot«. Izhajamo iz praktičnih življenjskih situacij in dobre prakse prenašamo v medsebojne odnose. Otrokom skušamo praktično dokazati, da so različnosti lahko kvaliteta, s tem pa ob seveda zdravi tekmovalnosti, na kateri temelji šport, zmanjšujemo nestrpnost. Ko mladi športniki denimo uzavestijo, da manjši igralci resda ne morejo metati na gol čez visok obrambni zid, pomembno pa prispevajo k zmagi, ker se lahko skozi njega prebijejo pod rokami in nogami obrambnih igralcev vse do vratarjevega prostora, je tema o pomenu višine v športu uspešno zaključena, saj vedo, da so vsi enako pomembni. 

Strpnosti se začnemo učiti v otroškem peskovniku. Če bomo otroka naučili, da je igračka zato, da se z njo igra s prijatelji, bo igriv, zadovoljen in strpen, če ga bomo učili, naj jo čuva, da se ne polomi ali izgubi, ker je bila draga in mu druge ne bomo kupili, pa smo mu pripravili slabo popotnico za razumevanje strpnosti. Takšen otrok bo ves čas na preži, kako ohraniti svoje imetje nedotaknjeno, izoliran od skupine vrstnikov pa bo prikrajšan za igro, pogovor, veselje in srečo, ki jo občutijo otroci pri povsem spontani socializaciji in integraciji v družbo.

pastedGraphic.png

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja