Ko imajo bodisi učitelji v šoli ali trenerji v društvih oziroma klubih pred seboj posameznika, ki se je pred kratkim priselil in ga je potrebno kar se da uspešno integrirati v družbo ali skupino, bodo imeli najmanj težav in največ razumevanja zanj, če se zazrejo v njegove oči in stopijo v njegove čevlje. Pomembno je, da začutijo, kakšne ovire in strahove morajo otroci premagati s selitvijo, zavedajoč se, da večina pri tem, da se bo družina selila, nima besede. V slovenskem sistemu so priseljeni otroci takoj ob všolanju vključeni v pouk skupaj z ostalimi učenci, saj jim mora šola zagotoviti enake pogoje za izobraževanje kot slovenskim otrokom. Priseljenec ne pozna jezika, kulture, navad, običajev, okolja, učiteljev, niti sošolcev. Pogosto pri sebi še ni predelal selitve in rane, ki so se morda odprle ob zapuščanju domačega kraja, sorodnikov in prijateljev, so še sveže. Že to povzroči otroku mnogo stisk, posledično pa učenje novega jezika in spoznavanje nove kulture postavijo na stranski tir.
V lokalnem okolju delovanja našega društva je trend priseljevanja za potrebe rudarstva, pretežno iz držav bivše skupne domovine, močan že od povojnih časov, v zadnjem desetletju pa se za potrebe lokalnih podjetij priseljuje vse več nekvalificirane delovne sile iz Kosova. Integracija teh otrok je zaradi močne jezikovne ovire še posebej težavna. Starši so primorani delati za preživetje, otroci brez sorodnikov v tujem okolju pa so po pouku prepuščeni ulici in tu je pomembno, da jim znajo pristopiti nasproti v lokalnih športnih in drugih društvih ter jih povezati z novimi prijatelji, ne preko jezika in znanja, pač pa z gibanjem in žogo. Tedaj opazimo, da izgine strah iz njihovih oči in se usta raztegnejo v nasmeh lagodja ter sreče.
Spomnim se deklice iz Kosova, ki je pogosto jokala, saj je pogrešala svoje sorodnike, ki so ostali v domovini. V tej stiski ni bilo ne časa ne želje za učenje slovenskega jezika, kaj šele sledenje ostalim šolskim predmetom. Brez znanja slovenščine ni mogla pridobiti novih prijateljev in se vključiti v novo okolje. Takšni otroci nosijo stisko v sebi in je nimajo možnosti izraziti, če jim ne stopimo naproti. Namesto podpore neredko doživijo nerazumevanje vrstnikov in celo strokovnih delavcev, kar situacijo še dodatno poslabša.
V društvu imajo dolgoletne izkušnje z integracijo priseljencev skozi šport, pri čemer se zavedajo, kako pomembni so za te otroke v prvi vrsti razumevanje, nato pa varno zavetje, sprejetost, navajanje na osnove komunikacije in vsakovrstna pomoč, tudi pri šolskem delu. Dojemanje osnovnega besedišča, pridobljenega z druženjem s sovrstniki, postopno uvajanje v novo okolje, da začnejo funkcionirati, motivacija za delo so na tej poti odločujoči dejavniki. Ravno zato so v društvu še posebej pozorni pri vključevanju priseljencev in že leta uspešno integrirajo tako otroke kot starše, pomoč medkulturne svetovalke, ki jo imajo, pa je še kako dobrodošla. Z njo lažje sledijo vodilu, da pripravijo na življenje vse otroke, ne glede na jezik in državo rojstva, torej vse velike junake, ki pri njih preko športa in z njim iščejo pot v lepši jutri.