Ko ponotranjimo raznolikost, izgineta sovraštvo in nasilje

Sovraštvo in nasilje sta posledica neznanja, nerazumevanja in predvsem strahu. Sta orožje v boju z neznanim, z nečim, do česar ne gojimo zaupanja. Živa bitja instinktivno sprožimo obrambni mehanizem, ko se počutimo ogrožena. Plašna pobegnejo in se skrijejo, pogumnejša napadejo in uničijo.

Danes smo na vsakem koraku priča različnim oblikam nasilja, fizičnega in psihičnega, prednjačijo besedno, telesno nasilje, obrekovanje in izključevanje, zelo moderno in moteče je spletno nasilje. Vse te oblike rastejo iz našega nerazumevanja in posledično nesprejemanja raznolikosti, drugačnosti. Nasilje pa lahko ima za osebo, ki ga doživlja, velike in nepopravljive posledice, na primer strah, občutek nemoči in nesprejetosti, zaskrbljenost, osamljenost, slabo samopodobo, slabši uspeh in nenazadnje zdravstvene težave. Vse to se lahko še poglobi, če diskriminirana oseba nima nikogar, ki bi ji lahko pomagal ali bi mu lahko zaupala.

Ko se naučimo, kaj je raznolikost in jo ponotranjimo, smo jo sposobni tudi sprejeti. Takrat postanemo manj agresivni, manj prestrašeni, smo bolj strpni, izražamo spoštovanje do drugačnosti in postanemo bolj odprti do drugih ljudi. Pripravljeni smo jim prisluhniti, jim dati priložnost, jih vključiti v svoj vsakdan in jih naposled sprejeti medse, bodisi v razred, športno ekipo, skupino prijateljev.

Dejstvo je, da si ljudje želimo biti enaki, vsaj obravnavani na tak način, a neizbežna resnica je, da smo si med seboj še kako raznoliki, kar pa je dobro, prav, saj nas to dopolnjuje in bogati. Bi bila mavrica v eni sami barvi sploh mavrica? Vsak človek ima nekaj skupnega z drugimi ljudmi, hkrati pa je vsak posameznik tudi edinstven, poseben v svojih telesnih, duševnih in kulturnih značilnostih. A pogosto se zgodi, da ljudje teh razlik in posebnosti nočemo razumeti ali pa jih preprosto ne sprejemamo. Ugotovili smo že, da nerazumevanje raznolikosti lahko izhaja iz strahu. Če nečesa ne poznamo ali se nam zdi nenavadno, nas je strah. Takšen strah premagamo, če stopimo v čevlje nekoga, ki ga nočemo videti, slišati in še manj razumeti in sprejeti. Strah se razblini in kar naenkrat si znamo bolje predstavljati, kako se počuti ali kako razmišlja. Ko si damo še priložnost, da to osebo bolje spoznamo, običajno ugotovimo, da je ne glede na to, v čem smo si med seboj različni, pomembno, da do nikogar nismo žaljivi, ne sovražimo in ne povzročamo nasilja.

S tem, ko človeku prisluhnemo, lahko postanemo njegov zaupnik. Lahko se kaj novega naučimo, širimo svoje obzorje, krepimo socialne in druge veščine, najdemo nove prijatelje ali pa preprosto postanemo dober zgled drugim. Zagotovo se počutimo bolj samozavestno, ker nekomu pomagamo in spodbujamo druge ljudi k sprejemanju raznolikosti. Na koncu imamo tudi zadoščenje, da s sveta umikamo sovraštvo in nasilje na povsem miren način.

Vključevanje učencev priseljencev v šole

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja