Epidemija novega koronavirusa je nepričakovano močno zarezala v naš vsakdan. Vse navade in tradicija so postale nekaj odložljivega, nekaj, kar bo moralo počakati, ne glede na nujnost, ne glede na čas.
Obdobju dela, šolanja in nenazadnje tudi treniranja od doma, preko računalnikov, tablic in telefonov, ni videti konca, tako starši kot otroci izgubljajo potrpljenje in se soočajo z izzivi, ki jim marsikdaj niso kos. Naveličanost raste iz dneva v dan, stiskam v domačem okolju ni videti konca, stroka pa si zastavlja vprašanja, kako pomagati, kako omiliti težave in olajšati življenje vsem prizadetim. Učencem peša motivacija za delo, učenje, treniranje, pogrešajo druženje, prostočasne aktivnosti s prijatelji, enoličnost jih dela neodzivne, otopele.
Veselja ob pripravah na praznike v družbi skorajda ni zaznati. Zdravstvena kriza in stresna situacija puščata svoj pečat v vsem. V našem društvu je v tem času običajno veselo, saj lahko na dnevu odprtih vrat vsak mali športnik pokaže svojim staršem, dedkom in babicam, česa se je naučil pri svojem športu in koliko je napredoval. Letos pogrešamo zadovoljne otrok in nasmejane obraze njihovih staršev, ki s ponosom fotografirajo in snemajo svoje šampione med športnim udejstvovanjem, zavedajoč se, da na varen in strokovno voden način odraščajo v aktivne in odgovorne osebe. Vse to veselje ob druženju v športnih dvoranah smo primorani prestaviti v prihodnost, ko jih bo zopet varno izvesti. Ne bomo jih odpovedali, le prestavili, zato smo deležni razumevanja tudi tistih najbolj razočaranih.
Male pozornosti pa med prazniki morajo ostati, to se spodobi, ne glede na epidemijo. Koledar s fotografijami vadečih, na katerem se vsak mladi športnik rad poišče in ga kot darilce najdražjim ponosno položi pod jelko, in majica društva z vtisnjenim logotipom, ki daje občutek pripadnosti skupini, niso kar tako. Čeprav jih je bilo letos težje dostaviti kot sicer, pa so to simbolične pozornosti, ki ohranjajo enakost in upanje, da se življenje vendarle vrne v ustaljene tirnice.