Športne dvorane so dolgo samevale, na parketu se je nabiral prah z enako hitrostjo, kot so se neaktivnim ali premalo aktivnim otrokom za računalniki in televizorji nabirali odvečni kilogrami. Ti morajo pomeniti skrb in veliko pozornost v prihodnje vsem, ki skrbimo za zdravo in aktivno populacijo. Sproščanje ukrepov, lepo vreme, zelena narava vabijo k dejavnostim na prostem, potrebno jih je izkoristiti v največji meri, specifične športne dejavnosti pa se z omejitvami, ki skrbijo za zdravje vseh, in postopoma vračajo v dvorane in k ustaljenemu trenažnemu procesu.
Otroke in mladostnike je potrebno skozi proces vzgoje in izobraževanja voditi z zdravim odnosom do športa in športnih aktivnosti, zavedanja pomembnosti aktivnega načina življenja, krepitve imunskega sistema, gibljivosti, vzdržljivosti in posledično ohranjanja zdravja. Pri vsem tem so pomembni dobra motivacija, uspešna animacija, učenje skozi igro, odgovorno pripravljena vadba, strokovno vodeni treningi in kvalitetna tekmovanja, pri katerih ni v ospredju rezultat, ampak razvoj in napredek posameznika ter njegova celovita osebnostna rast.
Mladi v ekipnih športih so bili zelo dolgo brez vodenih aktivnosti v živo in tekmovanj, na kar opozarjajo na skoraj vseh panožnih zvezah. Zagotovo se je treba v danih razmerah ustrezno prilagoditi in skrbeti za zdravje, velika škoda pa je zaustavljati športne aktivnosti, sploh če ves čas poudarjamo, da šport krepi zdravje. Storjena mu bo velika škoda in tudi krivica, če ga bodo potencialni uporabniki začutili kot nevarnega in se mu odrekli.
Velja tudi izpostaviti, da z dolgo trajajočo prekinitvijo aktivnosti izgubljamo stik s konkurenco po svetu, ki svoje aktivnosti vendarle izvaja. Delo na daljavo pomeni, da močno trpi tudi socializacija in integracija otrok. Ogromno in odgovorno breme je v takem primeru na starših – če bodo oni doma aktivni, se bo poznalo manj, če bodo otroci prepuščeni sami sebi, pa bodo posledice vidne tudi v dvorani. Želimo si, da volja do športa v tem dolgem obdobju ne bi upadla in je ne bi nadomestili novi hobiji, kot denimo sedenje za računalnikom ali televizorjem. Tukaj se terja strpnost in vztrajnost staršev, trenerjev, vaditeljev in učiteljev, saj mladi zelo hitro opustijo nekaj, kar je fizično naporno, in podležejo lenobnosti, ki ne zahteva aktivnosti in truda.
V tem trenutku je na mestu spodbuda, da šport uči vztrajnosti, discipline, trdega dela in še česa. Najpomembneje je, da se mladi športniki zavedajo, da so s pomočjo športa postali boljši ljudje. Nekateri bodo postali profesionalni športniki, drugi trenerji, tretji bodo izbrali šolo ali kariero, zagotovo pa jim zdravega načina življenja, odlične družbe in vseh spominov ne more vzeti nihče.