Večkulturnost za več strpnosti

Večkulturnost je v sodobni družbi neologizem, ki vnaša v naš vsakdan številne izzive ter kaže na pomembnost področij, na katera smo bili doslej morebiti manj pozorni. A raznovrstne migracije v 21. stoletju postajajo ne le pravica, ampak tudi pravilo. Vstop v novo okolje ni lahek in ne poteka brez problemov, kar velja tako za priseljence kot za njihove otroke. Slednjega se vse bolj zavedajo tudi v institucijah državEvropske unije, ki raziskovanje integracije priseljencev postavljajo v središče pozornosti, s pomočjo ugotovitev in izkušenj pa počasi snujejo nove evropske integracijske politike, ki bodo pripomogle k boljšemu medkulturnemu dialogu in sobivanju kultur.

Zavedajoč se, da vključevanje oziroma integracija otrok priseljencev ni le enostranski samoumeven proces in da se ob nerazumevajočem ter nespodbudnem okolju tujci v novi kulturi ne bodo znašli, je treba k temu vprašanju pristopati kompleksneje. Prav enostranskost pomaga razložiti mnoge pojave v večjih evropskih mestih, kjer se priseljenci na videz trmasto oklepajo svoje kulture, kar je ob sovražni nastrojenosti populističnih politik razumljivo in pričakovano.

S človečnostjo do prepoznave potencialov - Delo

Zaenkrat so načini vključevanja otrok priseljencev v kulturo, kamor pridejo, med državami različni, a različne raziskave, ki jih podpira Evropska komisija za migracije, pripomorejo k temu, da se širijo primeri dobrih praks. Ena izmed uspešnejših držav, ki ima hkrati tudi stik z največ otroki priseljencev in je znana po odličnih integrativnih praksah, je Švedska, posebni programi za pomoč pri integraciji priseljencev pa delujejo tudi v Sloveniji, kjer dobre prakse približevanja multikulturnosti skozi pouk in šport dajejo vidne rezultate. Slovenski otroci so po raziskavah do priseljenskih zelo razumevajoči in jim radi pomagajo tako pri učenju jezika kot pri vključevanju v novo socialno okolje. Zaradi dobre informiranosti in zgledne komunikacije med učitelji in učenci po šolah ne zaznavajo večjih težav z rasno nestrpnostjo. Otroci, ki se vključijo v novo skupino, so običajno dobro sprejeti, se je pa na tem mestu potrebno zavedati, da so ogledalo odraslih, svojih staršev in okolice, zato ne gre pričakovati, da bodo tudi otroci staršev, ki spoštljivosti in razumevanja večkulturnosti ne zmorejo, strpni, odprti in vključujoči do prišlekov.

Naloga odgovornih je, da iščejo različne poti integracije otrok. Ena takšnih je tudi vključevanje priseljencev s spodbujanjem medvrstniške pomoči, odlične rezultate pa daje tudi integracija skozi šport. Tu in tam je med vrstniki mogoče najti konflikte, ki pa se dogajajo predvsem na besedni ravni ali preko družabnih omrežij oziroma sodobnih tehnologij, v šolskem in prostočasnem okolju pa slovenski otroci do priseljenih niso sovražni, jih ne žalijo z neprimernimi opazkami, ki jih srečujemo na ulici, in ne trpinčijo v psihičnem ali celo fizičnem smislu.

Tudi zgodbe otrok priseljencev so zelo raznolike. Pogosto so zadržani, zaprti, sramežljivi, še posebej težko je tistim, ki se priselijo v najstniškem obdobju, v obdobju pubertete, saj se počutijo iztrgane iz domačega okolja, ko zapustijo svoje prijatelje in zato pogosto zavračajo vse poskuse integracije. Najdejo se tudi taki, ki so povsem nemotivirani, na srečo pa je več takih, ki jih učitelji ali trenerji označijo za celo bolj marljive od slovenskih otrok. Problem je, da nekateri otroci slišijo slovenščino samo v šoli, medtem ko se doma pogovarjajo v maternem jeziku, zato ne morejo tako hitro napredovati, kot bi lahko, če bi se tudi starši učili slovensko. Njihovo znanje jezika pa se še poslabša v času poletnih počitnic, ko pogosto odidejo v rodno državo.

Glede na to, od kod prihajajo, s sabo prinašajo različno predznanje, kar pa, takoj za jezikovno oviro, lahko povzroča velike preglavice. Po večletnih izkušnjah imajo srbski in hrvaški otroci veliko boljše predznanje in dobre delovne navade v primerjavi z otroki iz Bosne, Albanije in Kosova. Čeprav se večkrat posplošeno trdi, da so priseljeni otroci v šoli manj uspešni ali pa celo, da šole ne zaključijo, ne smemo posploševati; mnogi imajo ob zaključku šolanja ob ustrezni integraciji in podpori višje ocene kot naši učenci in se vpišejo na zahtevne študijske programe.

Razlogi, zakaj se družine selijo, so različni. Ne gre pozabiti, da se v tujino selijo tudi slovenske družine. Otroci pri tem nimajo besede, iztrgani so iz svojega domačega okolja in vrženi v novo okolje, novo kulturo in povsem neznan jezik ter seveda med nove ljudi. Za sabo morajo pustiti vse vezi, ki so jih spletli. To povzroča veliko stisko in integracija ni lahka. Takšni otroci potrebujejo oporo, občutek sprejetja in razumevajočo okolico. K temu lahko prispevamo tudi kot posamezniki izven vzgojno-izobraževalnih zavodov, saj so za uspešen integracijski proces in dobrobit otroka ključni pravi pristop, učenje slovenskega jezika ter v temelju zadostna podpora lokalne skupnosti in države.

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja